»Pomembno je, da se čim več pogovarjamo, da učenci delijo z drugimi nestrinjanje, ko opazijo medvrstniško nasilje, in se znajo postaviti na stran žrtve. Da so zaščitniki in ne da oni rešujejo težave, temveč da znajo poiskati pomoč.«
»To so lahko učenci, ki so pri učiteljih zelo priljubljeni, na zunaj ne kažejo znakov nasilništva. Ti vodje imajo pomočnike, po navadi kake tri dobre prijatelje, ki jim stojijo ob strani, se dobro počutijo v njihovi družbi.«
»Če imamo vsaj enega, ki se postavi na stran žrtev, zaščitnika, potem ta hierarhija razpade, ni več smešna, ni več dinamike, da bi kdo plezal po hierarhiji navzgor in pridobival moč. In če se jih na stran žrtve postavi še več, nasilja ni več.«
»Strah, kaj se mi bo zgodilo jutri, in osramočenost, da si ne morem pomagati sam.«
»Veliko staršev ima superiorno mnenje. On je čudovit nogometaš, pa v šoli je tak, hvalijo svojega otroka in ga poveličujejo.«
»Bolj kot to, da odhitimo na naslov nasilneža, bi bilo po mnenju gostje primerno, da se pogovorimo s svojim otrokom, obvestimo šolo, skličemo skupni sestanek in da znamo videti še drugo plat.«
»Zakonodaja je takšna, kot je, in verjamem, da imajo zvezane roke. A pri delu se pokaže, da so do 1. ali 2. opomina nasilneža v šoli še obravnavali, do 3. opomina, ki pomeni izključitev, pa se dogodki kar vrstijo in se ne zgodi nič.«
»Tragično pri tem nasilju je, da žrtev pogosto ne ve, kdo je nasilnež, kakšne so razsežnosti njegovega ravnanja, žrtvi pa povzroči veliko bolečin.«
